Espais literaris de Jesús Moncada

Els molls de l’Ebre

Els molls de l’Ebre

  1. Català
  2. Alemany
  3. Anglès
  4. Aragonès
  5. Castellà
  6. Eslovè
  7. Francès
  8. Hongarès
  9. Neerlandès
  10. Polonès
  11. Serbi
  12. Txec
  13. (Mostra‘ls tots)


      Llegit per Simona Škrabec

Nitka, o kateri je govorila Carmela, se je začela tkati nekega jutra leta 1925. V mraku salona, ko se je lepljiva tema začela dvigati nad privezi zraven Ebra, polnimi strohnelih plovil, se je gospe Carloti de Torres zazdelo, da zopet vidi sonce, ki jo je zaslepilo na železniški postaji v Faiónu, ko sta s Hipòlitom de Mórom stopila iz vlaka, ki je prihajal iz Barcelone, po koncu poročnega potovanja. V mestecu, ki je ležalo niže ob reki, naj bi ju pričakovala ena od njihovih feluk, ki so raztovarjale premog iz njihovih še vedno donosnih rudnikov, ki jim je uspelo preživeti upad povpraševanja leta 1919 in so še zdaj proizvajali skoraj s polno zmogljivostjo. Toda prišel jih ni počakat noben splavar, nihče ni pobral njune prtljage in ju spremil do ladje.

– Domnevam, da si poslal telegram. – je jezno rekla, ko je videla prazen peron.

– Ja, seveda, draga moja. Mogoče pa so obvestili načelnika postaje in mu pustili kakšno sporočilo za naju.

Nikakor nista mogla najti železničarja. Potem ko je z rdečo zastavico dal vlaku znak za odhod, se je udrl v zemljo.

– To je res čudno, poglej …

Skozi ognjeno ozračje, ki so ga z dražečo vztrajnostjo trgali škržati, sta za kupi lignita, ki je bil namenjen barcelonskim tovarnam, zagledala feluki, privezani v pristanu, toda na plovilih ni bilo videti niti posadke niti leska bleščeče črnine rudnine, ki bi ga bela tančica vročega zraka obarvala v sivo.

Živčen in presenečen je Hipòlit poskušal najti kakšno razlago. Prepozno prejet telegram, nepredvidene težave ob odhodu feluk, ki so morda celo nasedle, kar je bilo precej verjetno, saj je bila voda v Ebru poleti nizka in s tem zaradi skal nevarna na plitkih odsekih, kjer ni bilo nič čudnega, da je ladja, ki so jo krmarili nespretni krmarji, nasedla. Nesmiselno govoričenje, ki ni prineslo rešitve, je dekle še bolj razdražilo, tako da je skoraj izgubilo živce. Počutila se je razžaljeno, ponižano. Kdo bi si lahko zamislil, da bo Carlota de Torres in Camps – nikoli ne bo uporabljala moževega priimka – morala čakati sredi kovčkov, izgubljena na železniški postaji, kjer so natovarjali njen lignit, zraven reke, po kateri so plule njene ladje s posadko, ki jo je ona imela za svojo lastnino? Kje so bili uslužbenci podjetja Torres in Camps, zaposleni v Faiónu?

Proti toku [Camí de sirga]. Trad. a l’eslovè de Simona Škrabec. Ljubljana: Študentska založba, 2004

© 2009-2010 Espais literaris de Jesús Moncada · Disseny de Quadratí